Župnije

Cerkev je dal zidati župnik Franc RUSTJA (župnik od 1683 – 1732).

3. PODRUŽNA CERKEV SV. FLORJANA V KAMNIKU:

Prvič se cerkev omenja leta 1526. Večkrat je bila prezidana. Sedanja stavba je iz leta 1750. Večkrat je tudi pogorela, zadnjič leta 1880.

Glavni oltar je narejen v rokokojskem stilu. V njem so kipi sv. Florjana, sv. Marka in Luka, ter apostolov Simona in Juda. Stranski oltarji so iz prejšnjega stoletja, kipi, ki so starejši pa predstavljajo sv. Apolonijo, sv. Lucijo na eni strani ter sv. Barbaro in sv. Agato na drugi strani. Oltarni slike predstavljata sv. Antona Puščavnika in sv. Jakoba.

Glavni slovesnosti sta na Florjanovo nedeljo (na začetku maja) in Martinovo nedeljo.

4. PODRUŽNA CERKEV SV. JOŽEFA:

Hrib, na katerem stoji ta cerkev, se imenuje Mlečnik. V cerkvi je na vhodu v zvonik vklesana letnica 1657. Najbrž je bila cerkev takrat sezidana. To je bil čas, ko so zelo častili sv. Jožefa in se mu priporočali. Zato je bila ta cerkev božjepotna.

Cerkev je mogočna stavba in ima tri oltarje. Menza glavnega oltarja je kamnita, nastavek pa je bogato izrezljan, žal pa so po drugi svetovni vojni več kipov pokradli. Stranska oltarja sta preprosta lesena s slikama sv. Urha in sv. Antona Padovanskega. Prvotno sta bila stranska oltarja kamnita, vendar so ju leta 1830 prenesli v župnijsko cerkev.

Glavna shoda sta 19. marca (sv. Jožef, ženin Device Marije) in 1.maja (sv.Jožef-delavec).

5. PODRUŽNA CERKEV SV.ANE:

Do leta 1792 je podružnica pripadala ižanski fari. Cerkev stoji na hribu tik nad Podpečjo, od kjer je prekrasen razgled po vsem ljubljanskem barju od Vrhnike do Škofljice. Zato je cerkvica priljubljen cilj mnogih domačih in okoliških romarjev in turistov.

Omenja jo škof Scarlichi leta 1631 v svojem vizitacijskem zapisniku, vendar nekatere odkrite slikarije oz. ostanki fresk govorijo, da je cerkev stala na tem mestu morda že v 15. stoletju.

Sedanja stavba je verjetno iz časa škofa Hrena. Med drugo svetovno vojno je bila močno poškodovana, saj so jo italijanski vojaki spremenili v vojaško postojanko, okoli nje pa napravili utrdbe in bunker. Kasneje so jo močno poškodovali tudi Nemci , ki so jo obstreljevali iz Blatne Brezovice. Leta 1968 so jo domačini obnovili, žal pa notranja obnova ni dokončana, saj je cerkev skoraj brez opreme.

Glavni romarski shod je na nedeljo po sv. Ani.

6. PODRUŽNA CERKEV SV. LOVRENCA:

Prva cerkev na tem mestu je bila postavljena že v 12. stoletju. Sedanjo obliko je apsida dobila v 17. stoletju, ladja pa v prejšnjem stoletju. Zvonik so sezidali okoli leta 1750.

Cerkev ima samo en oltar, ki je bil napravljen leta 1841. Žal pa so zlikovci leta 1986 pokradli z njega vse kipe. Nove tri kipe (sv. Lovrenca, sv. Miklavža in sv. Karla Boromejskega ) je napravil kipar KOŠIR iz Sodražice.

Glavna slovesnost je na nedeljo po sv. Lovrencu.

7. PODRUŽNA CERKEV SV. TOMAŽA NA PLANINCI:

Prvič se ta cerkvica omenja leta 1332 in sicer kot lovska kapela. Torej lahko sklepamo, da je bila zidana že pred tem letom. Do leta 1942 je cerkev imela pravokotno ladjo in polkrožno apsido. Apsida je bila poslikana s podobami apostolov.

Leta 1942 so Italijani požgali vas Planinca in takrat je pogorela tudi cerkev. Sčasoma je zidovje začelo razpadati, le apsida je ostala neporušena. Leta 1987 so domačini začeli odstranjevati ruševine in obnavljati zidove. Leta 1989 pa je škof Kvas obnovljeno cerkev blagoslovil. V obnovljeni oltar je vzidana zapečatena škatlica, v kateri so relikvije. Škatlica je zapečatena s pečatom prvega ljubljanskega škofa Žiga Lamberga (1463-1488). V cerkvi sta dve znamenitosti: kip sv. Tomaža – delo kiparja KOŠIRJA iz Sodražice – in zvon, ki je bil ulit 1695 v Udinah, zdaj pa je žal počen.

Pri sv. Tomažu sta dva shoda: na belo nedeljo (prva po Veliki noči) in na nedeljo okoli 24. septembra (obletnica blagoslovitve obnovljene cerkve).

• Mladinska veroučna skupina
• Mešani pevski zbor
• Otroški pevski zbor
• Karitas
• Neokatehumenska skupnost

Pomembni župljani:

Župnik Franc RUSTJA
( deloval od 1683 – 1732) – je dokončal gradnjo cerkve sv.Jožefa, zgradil pa presersko župno cerkev in podružnico Žalostne Matere Božje na Žalostni gori.

Župnik ROŽIČ Jakob
(deloval od leta 1823 – 1861) – zaslužen za šolstvo v Preserju. On je dal na razpolago kaplanijo za šolske potrebe.

ZAKRAJŠEK Ignac Kazimir
frančiškan – roj. 31.5.1878 v Preserju – umrl pa leta 1957 v ZDA. Bil je sloveč pridigar. Leta 1906 se je odselil v ZDA in je tam ustanavljal številne slovenske centre za oskrbo slovenskih izseljencev, med njimi v New Yorku in Clevelandu. V ta namen je tudi ustanovil Rafaelovo družbo, ki je skrbela za izseljence. Imel je svojo tiskarno in tiskal razne slovenske časopise, od katerih danes še obstaja časopis Ave Marija . Leta 1931 se je vrnil v domovino in je po načrtu arh. Plečnika zgradil prejšnjo cerkev sv. Cirila in Metoda v Bežigradu . Nato se je leta 1941 vrnil v ZDA kjer je umrl leta 1957 . Pokopan je v Lemontu pri Chicagu (slovenske Brezje) na frančiškanskem pokopališču.

Župnik Lojze KOČAR,
ki je živel v naši župniji od leta 1942, je skrbel, da se je v težkih povojnih časih ohranjala TRDNA VERA in naša kulturna dediščina, zlasti cerkve. Pripravil je dva misijona (1961 in 1978). Obnovil je cerkev sv. Ane, ki je propadala zaradi vojaških posegov med drugo svetovno vojno. Nekaj let po vojni je skrbel tudi za Rakitno, ki je bila do leta 1954 brez rednega duhovnika.

Župnija Rakitna

ŽUPNIJA RAKITNA
Rakitna 55, 1352 Preserje

ŽUPNIK: Jože Treven

01/363 11 44, 031/477 513

Župnija Rakitna leži na visoki planoti 789 m nad morjem. Župnija je strnjeno naselje, po opombi v Statusu, pa so: Ustje, Benko in Ipavc padali pod Iško vas, ostali pa so spadali pod “županstvo Preserje”. Sedaj spadajo kraji Ustje in Zakotek, pod Rakitno, prebivalcev pa tam ni več. Teritorij Rakitne je najprej spadal pod Cerkniško faro. Od leta 1766 je v Rakitni prebival vikat, t. j. kaplan, ki je bil podrejen župniku v Preserju. Leta 1842 pa je postala Rakitna samostojna župnija. Od takrat so se redno menjavali župniki do konca vojne, ko je monsinjor župnik Ignacij Kunstelj emigriral v inozemstvo. Župnijo je cca. 10 let požrtvovalno vodil župnik od sv. Vida g. Marjan Poznik, ob pomoči duhovnikov iz Ljubljane /Tome, Lampič, Novak, Kočar, Jerina in drugi/. Po vojski je bilo župnišče zasedeno, dve sobi je imela šola, eno sobo občina, eno KZ, pa še Uščanova stranka je prebivala v kuhinji. Kos ta bili prosti kuhinja in soba je škof Volk nastavil za vikarja namestnika Petra Šetina, avgusta 1954. Redni župnik je Šetina postal, ko se je v Rimu, na pobudo škofa dr. Pogačnika, g. Kunstelj odpovedal župniji. Tako je bilo do leta 1982, ko se je vsled bolezni Peter Šetina odpovedal župniji, ki je bila dodeljena v soupravo preserskemu župniku Kočarju, kasneje Malovrhu in sedaj Markotu Koširju. Na župniji pa je ostal upokojenec Peter Šetina, za delo v župniji pooblaščen od peserskega župnika. Ker manjka duhovnikov in je župnija majhna, bo verjetno souprava ostala tudi za naprej.

O zavetniku

Do koncila, je bil glavni zavetnik župnije: najdenje sv. Križa, 3. maja. Ker je zgodovina praznika zgodovinsko oporečna, je koncil praznik črtal in ga prestavil na 14. september, ko je praznik Povišanja sv. križa. To se praznuje predvsem liturgično, ljudsko žegnanje, pa je od nekdaj Vnebohod, ki mu pravijo Križev dan. Ta dan je prišlo mnogo romarjev na Rakitno, bile so stojnice in podobno. Turistično društvo skupaj z župnijskim uradom, KS, kulturnim društvom, gasilskim društvom in lovsko družino, skušajo danes ta običaj obnoviti.

Župnijska cerkev

Župnijska cerkev se prvič omenja leta 1526, ko je cerkev darovala kelih za podporo križarskim vojskam. Cerkveno poslopje je takrat že stalo. Verjetno so jo postavili kartuzijani iz Bistre, ki so imeli patronat /od njih imamo kelih z letnico 6. 1. 1671/. Na portalu je vklesana letnica 1677. Na glavnem oltarju pa je vidna letnica 1790. Morda je bil takrat prestavljen oltar, ko je bil prizidan prezbiterij in obe zakristiji, da je bila cerkev povečana. Cerkev je baročna stavba, zidana v obliki križa, od teh oltarjev sta dva kamnita z lepimi intarzijami, žal so poškodovane. Tretji oltar je lesen. Po navodilih koncila, smo iz obhajilne mize naredili nazaj obrnjen oltar, ki ga je posvetil škof dr. Lenič. V zvoniku visijo trije bronasti zvonovi. Prva dva sta delo Strojne livarne v Ljubljani iz leta 1928. Prvi je težak 862 kg, drugi 424 kg, tretji pa je delo Alberta Samassa in tehta 291 kg. Podružnic v župniji Rakitna ni.

Kulturna dediščina

V Rakitni so štiri zidane kapelice. Na glavnem trgu je bila včasih, nad studencem kapelica Lurške Matere Božje, slika se še hrani v župnišču. Ko so delali novo cesto, so kapelico premaknili na drugo stran in tja speljali vodo. V kapelico so postavili velik kip Srca Jezusovega, delo Tončiča iz Kamnika, 24. 5. 1906. Kapelica Žalostne Matere Božje je bila menda postavljena v zahvalo, ker je ozdravel sin Jeršin, ki ga je zabodel vol. Kapelico smo velikokrat obnavljali, 1971 pa smo jo na novo postavili, blagoslovil pa jo je škof dr. Lenič. Kip Žalostne Matere Božje smo prestavili v cerkev, obnovil ga je akademski kipar prof. Toman, ki živi na Rakitni. Kapelico Lurške Matere Božje je postavila družina Logar-Petrič, v spomin na tragično preminulega sina. Blagoslovil jo je škof Gregorij Rožman. Pred Rakitno, ob glavni cesti pa stoji med dvema lipama, kapelica sv. Antona Padovanskega, iz katere so pred leti ukradli lesen kip. Do danes ga nismo dobili nazaj.

Včasih je bilo na Rakitni veliko znamenj, to je križev, posebno tam, kjer se je kdo ponesrečil. noga znamenja so bila med vojsko in po njej nasilno uničena.

Versko življenje

 

V vasi je bilo kulturno in versko življenje včasih bogato. Imeli so Prosvetni dom in gasilski dom ter številne organizacije. Pred vojsko so bile verske bratovščine in društva: Apostolstvo mož in fantov, Katoliška akcija, Marijina družba za fante in dekleta, Misijonska zveza, Tretji red. Po letu 1941 so bile vse zatrte.Ostal je le pevski zbor in Bratovščina sv. Uršule, za srečno zadnjo uro.

Duhovni poklici

Od duhovnih poklicev naj omenimo Antona Kržiča, ki ima v hiši na začetku vasi vzidano ploščo. Imenovani je bil duhovnik, urednik in pisatelj. Župnija je dala Cerkvi dve redovnici in redovnega brata.