Turizem

Občina Brezovica je osrednja občina Ljubljanskega barja. Na zahodu meji na občine Borovnica, Vrhnika in Log – Dragomer, na vzhodu na občine Ljubljana, Ig ter Velike Lašče. Na severu leži občina Dobrova – Polhov Gradec, na jugu pa občina Cerknica. Občina, ki na površini 91,2 km2 združuje 16 naselij s skoraj 12.000 prebivalci, je bila ustanovljena leta 1994. Občinsko središče predstavlja Brezovica pri Ljubljani.

12237brezovica_karta_internetovica_karta_internet

Zaradi naravnega in kulturnega bogastva smo Slovenija v malem. Ljubljansko barje, kjer najdemo osamelce, Ljubljanico in druge pomembne elemente naravne dediščine, pokriva tretjino občine. Na južnem robu barja so na prehodu v višja hribovita območja nastale izjemne naravne oblike, kot je Podpeško jezero in razgledne točke (Sv. Ana, Žalostna gora). V južnem delu površje preide v kraški svet Krimskega hribovja, ki je že del dinarskih planot notranje Slovenije in kjer se nahaja tudi Rakitniška planota, znana po svoji zdravilni klimi in jezeru. Skrajna severna območja občine že segajo v Polhograjsko hribovje.

Čase, ko je Ljubljansko barje pokrivalo jezero in so tod živeli mostiščarji, je podrobno opisal pisatelj Janez Jalen. Na mnogih mestih so še danes vidni ostanki keltskih in rimskih časov. Ljubljanica je bila tako pomembna povezava s svetom, da so Rimljani prestavili njeno strugo k Podpeči, ki je poznana tudi po dobrem kamnu. Bližina gozdov in mesta je ugodno vplivala na razvoj kmetijstva, obrti in podjetništva. Furmane so zamenjali prevozniki. Mnoge stare obrti, na primer žganje apna, obdelava kamna in lesa, pletarstvo, so se ohranile do današnjih dni ter bogatijo kulturno in turistično ponudbo.

Lega občine Brezovica

12236Lega_obcine_brezovicaega_obcine_brezovica

Avtorica fotografij: Kristina Šijanec

Ljubljansko barje

12203Ljubljansko_barje_7_rszbljansko_barje_7_rszLjubljansko barje zavzema severni del občine in je hkrati najjužnejši del Ljubljanske kotline. Gre za edino nižinsko visoko barje v Sloveniji, ki je tudi evropskega pomena (sodi med najjužneje ležeča visoka barja v Evropi). Razvoj udorine tektonskega nastanka se je začel pred 2 milijonoma let, območje pa se ugreza še danes, ob čemer se nekateri deli ugrezajo hitreje, kar pogojuje nastanek gričev osamelcev, kot so Plešivica, Veliki vrh in Grič. Območje barja je priljubljeno med ornitologi, botaniki, biologi, geologi, ribiči in lovci, več kot primerno pa je tudi za različne oblike rekreacije v naravi (zlasti kolesarstvo in pohodništvo). V Notranjih Goricah se nahaja sedež Javnega zavoda krajinski park Ljubljansko barje, v sklopu katerega deluje tudi informacijski center za Ljubljansko barje.

KS Brezovica

Naselje Brezovica: Naselje Brezovica predstavlja administrativno in upravno središče občine. V zgodovinskih virih se prvič omenja leta 1341, naseljeno pa je bilo že za časa Rimljanov, ko je tu potekala prometna povezava med Emono (Ljubljano) in Nauportusom (Vrhniko). Kraj je eno izmed glavnih izhodišč v smeri proti Podpeči in Rakitni ter pomembna točka na poti proti Primorski. Starejše kmečko jedro je postavljeno ob vznožju Brezoviškega in Debelega hriba, medtem ko se je naselje širilo na ravnino ob avtocesti in železniški progi.

Cerkev Sv. Antona Puščavnika: Gre za baročno cerkev, ki danes predstavlja tudi sedež župnije. Prvi pisni viri o cerkvi obstajajo iz leta 1526. Na osrednjem oltarju je kip sv. Antona Puščavnika, cerkev pa je znana tudi po poslikavah Ivana Šubica.

Rimska cesta: arheološka dediščina

KS Vnanje Gorice

Cerkev Sv. Duha: Cerkev, ki stoji na barjanskem osamelcu Gulč, je bila zgrajena leta 1526. Posebnost cerkve so freske na lehnjaku, delo domačega umetnika Izidorja Moleta.

Okrasni vrt Zahostnik: Vrt Zahostnik v Vnanjih Goricah, na Podpeški 124, je eden najbolj domiselnih in bogato zasajenih slovenskih okrasnih vrtov. V vrtu Zahostnik je ena najlepših slovenskih zbirk senčnih rastlin, od katerih prednjačijo predvsem hoste. V sončnem delu vrta od maja do konca julija cveti velika zbirka potonik, makov, perunik in maslenic, v jesenskem času pa svoj čar prispevajo okrasne trave, jesenske astre in številni javorji. Lastnik vrta je Milan Sterle. Vrt je bil že večkrat predstavljen v različnih revijah kot tudi na TV, nazadnje v zelo odmevni seriji Slovenski okrasni vrtovi. Vrt obiskujejo številni ljubitelji rastlin iz Slovenije in tujine, zlasti odmeven je bil obisk skupine novozelandskih ljubiteljev vrtov. Letos je vrt Zahostnik, skupaj s tremi drugimi vrtovi iz Slovenije, v programu britanske turistične agencije Brightwater. Namen dneva odprtih vrat vrta Zahostnik je predvsem seznaniti soobčane z različnimi možnostmi ureditve svojega okolja okrog doma v sožitju z naravo.

Gršakova domačija: Gršakova domačija v Vnanjih Goricah je bila zgrajena leta 1863 in je do danes ohranila svoj prvotni izgled. Velja za eno najlepše urejenih kmetij, za kar so lastniki že večkrat prejeli nagrado za urejeno okolico in gostoljubnost.

Ašičeva učna botanična pot: Učna pot, nastala leta 1993, je imenovana po patru Simonu Ašiču (30.11.1906 – 25.8.1992), ki je živel v samostanu Stična in velik del življenja posvetil zdravilnim rastlinam. Leta 1993 je bil poimenovan tudi Ašičev dom (Na Brce 4, Vnanje Gorice), ki je sedaj Mladinski center za proučevanje in varovanje barja ter predstavlja tudi prostor za druženje in občasno prenočitev. Ob stoletnici rojstva velikega Slovenca (30. 11. 2006) so se kot Ašičeve poti poimenovale vse večnamenske poti po nastajajočem Krajinskem parku Ljubljansko barje z zaledjem. Učna pot povezuje naselja in ljudi na vseh področjih ter vse vabi k sožitju med seboj in z naravo. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je odobril rumeno-zelene markacije in v les vrezana hišna imena ter pozdravna krajevna imena v značilni “Ašičevi pisavi”. Med bolj poznanimi kraji, kjer poteka učna pot, so: Vnanje in Notranje Gorice, Brezovica, Kamnik pod Krimom, Preserje, Podpeč, Log, Dobrova, Polhov Gradec, Horjul, Podlipa, Vrhnika, Bistra, Črna Vas, Tomišelj, Ig, Kurešček, Želimlje, Škofljica, Rakovnik, Trnovo in Vič. Večina Ašičevih poti je dobro ohranjenih, rumeno-zelene markacije pa v prostoru razvidne.

Etnološka dediščina – ličkanje koruze: Omenjeno opravilo se danes ohranja v okviru Društva podeželskih deklet in žena »Sosede«, ki organizira tudi različne tečaje, ki se nanašajo na delo na kmetiji ali v gospodinjstvu.

KS Notranje Gorice

Sedež KP Ljubljansko barje (informacijski center): http://www.ljubljanskobarje.si/

Kulturna dediščina Janeza Jalna (Bobri): Janez Jalen je kot duhovnik po 1. svetovni vojni služboval v Notranjih Goricah. Njegovo najbolj znano delo so povest Bobri, ki je izšla v treh delih in v kateri je Jalen opisal življenje mostiščarjev na Ljubljanskem barju. Pri opisu se je deloma opiral na arheološke najdbe na območju Ljubljanskega barja. V občini že od dvajsetih let 20. stoletja dalje deluje Kulturno društvo Janez Jalen, ki se prvenstveno ukvarja z gledališčem in tudi ostalimi kulturnimi dejavnostmi. Društvo sodi med najaktivnejša v občini in vsako leto organizira več predstav.

Kušljanov grad: Kušljanov grad v Podplešivici je bil najverjetneje zgrajen v 15. stoletju, ime pa je dobil po enem izmed lastnikov – baronih Kuschlan. Omenjen je bil v Valvasorjevih delih in sicer »Za blatom«, saj je bila okolica gradu zelo zamočvirjena.

Kapelica v Notranjih Goricah: Kapelica stoji na sredi vasi in predstavlja središče Ljubljanskega barja.

Kamnolom v Notranjih Goricah: Kamnolom, ki se nahaja v samem središču vasi, je danes opuščen. V kamnolomu se nahaja predvsem apnenec, ki je zelo krušljiv. Nastal je leta 1848 ob izgradnji nove železniške proge Dunaj-Ljubljana-Trst. Kamnolom je bil ponovno intenzivno izkorišča v obdobju po 2. svetovni vojni in sicer za gradnjo porušenih mostov na območju od Ljubljane do Borovnice.

Stara struga Ljubljanice: Strugo Ljubljanice so prestavili Rimljani zaradi oljašanja prevoza podpeškega marmorja. Stara struga je potekala po Ljubljanskem barju mimo Stržena, med Notranjimi Goricami in Podpečjo. Vodna struga je občasno aktivna, dolga je cca. 6 km in širine 15 do 30m. Na območju Stržena danes rastejo značilne močvirske rastline.

Cerkev Sv. Martina: V omenjeni župnijski cerkvi, ki se nahaja v Notranjih Goricah, je služboval pisatelj Janez Jalen.

KS Podpeč Preserje

12210Podpesko_jezero_2_rszodpesko_jezero_2_rszPodpeško jezero: Podpeško jezero je z 51m globine eno najglobljih naravnih jezer v Sloveniji, prepoznavno pa je tudi po svojem skoraj okroglem tlorisu. Gre za naravni spomenik, ki predstavlja enega najpomembnejših elementov naravne dediščine na Ljubljanskem barju. V poletnih mesecih obiskovalcem nudi odlično možnost za kopanje, obiskovalci pa se lahko okrepčajo v gostilni ob jezeru. Leži na severozahodnem robu široke kotanje imenovane Zajezero, ki jo od Ljubljanskega barja loči nizek skalni prag. Napaja se iz kraških izvirov na južnem in vzhodnem robu močvirnate ravnice Zajezera, katerih vode se stekajo v Mlinski potok, le ta pa v jezero. Voda iz jezera, čigar daljši premer meri 135 m, krajši pa 120 m, odteka skozi podzemni lijak.

12190Cerkev_sv_Ane1_rsz90Cerkev_sv_Ane1_rszCerkev Sv. Ane z razglediščem: Sv. Ana med vzpetinami nad Ljubljanskim barjem ponuja najbolj izjemen razgled na Ljubljansko barje, ki sega od Vrhnike do Škofljice. Vzpetina se dviga nad Podpeškim kamnolomom in predstavlja prepoznaven element krajine, pohodnikom pa je dostopna iz več smeri. V okolici cerkve je urejena razgledna ploščad, sama cerkev (v današnji obliki) pa je bila zgrajena ob koncu 16. ali začetku 17. stoletja. Cerkev je sezidana na prvotnih temeljih, ki segajo v obdobje stare gotike. Leta 1968 so jo domačini prenovili, vendar notranje obnova še danes ni končana. Vsakoletno je organiziran romarski shod in sicer prvo nedeljo po godu Sv. Ane.

Podpeški kamnolom: Podpeški kamnolom je razglašen za naravni spomenik, saj se v njem nahaja temno siv apnenec, ki vsebuje bele lupine fosilnih školjk. Kamnolom je edinstven tudi zaradi t.i. podpeškega marmorja, ki so ga kopali že Rimljani in ga po Ljubljanici prevažali v Emono. Ljubljanico so zaradi lažjega rečnega prometa na območju Podpeči tudi regulirali. Pristanišče v Podpeči je ohranilo večji pomen in delovalo do 19. stoletja, ko je bila zgrajena železniška proga, ki je prečila Ljubljansko barje. Podpeški marmor je pri svojem arhitekturnem delu rad uporabljal najslovitejši slovenski arhitekt Jože Plečnik, iz njega pa so zgrajene mnoge znamenite stavbe v Sloveniji in tujini. Številne hiše v naselju imajo iz kamna oblikovana vhodna vrata in vogale hiše.

12223Vila_Kobi_rszVila Kobi s parkom: Vilo Kobi, ki je delo znanega arhitekta Iva Spinčiča, je leta 1925 zgradila družina Kobi. V sklop zunanje ureditve vile je sodil zunanji bazen in čudovit park, ki je danes last občine, v katerem so zasadili vrbe, rdeče bukve, tise in druge drevesnice.

12195Cerkev_Sv_Vida_1_rszCerkev_Sv_Vida_1_rszCerkev sv. Vida: Cerkev, ki predstavlja enega najpomembnejših sakralnih elementov kulturne dediščine v občini, je bila prvič omenjena leta 1321, obstajala pa naj bi že prej. V obliki (baročni slog), kot jo poznamo danes, je bila sezidana leta 1711, posvetil pa jo je goriški nadškof Mihael Attems leta 1752. Poslikave v cerkvi so delo Štefana Šubica in Janeza Šubica, veliko kupolo pa je poslikal slikar Trpin. Kamniti oltarji so izdelani iz podpeškega marmorja in so delo kamnoseške delavnice v nekdanjem kartuzijanskem samostanu v Bistri pri Borovnici.

12224Zalostna_gora_1_rsz4Zalostna_gora_1_rszCerkev Žalostne Matere Božje (Žalostna gora): Cerkev Žalostne Matere Božje je znamenita Marijina božjepotna cerkev. Postavljena je bila leta 1728 in je zgrajena v baročnem slogu. Posebna znamenitost je oltar sv. Jukunda, na katerem je steklena krsta z okostjem rimskega mučenca. Okoli cerkve je obzidje s trinajstimi postajami križevega pota, štirinajsta pa je pri stranskem vhodu v cerkev. Glavni romarski shodi so na Tiho nedeljo, na Binkošti in na roženvensko nedeljo (prvo v oktobru). Ploščad pred cerkvijo ponuja odličen razgled proti Ljubljanskemu barju.

12214Ponikve_1_rszKraško polje Ponikve: Kraško polje Ponikve, ki je po mnenju priznanega geografa Antona Melika najmanjše kraško polje v Sloveniji, se nahaja med krajema Preserje in Dolenja Brezovica. Ob obilnejših padavinah poplavlja in nastane jezero, kar obiskovalcem ponuja krasen pogled, zlasti iz okoliških višjih predelov, ki se dvigajo nad krajino. Po polju teče vodotok Kraški potok, voda pa skozi ponore na severnem in vzhodnem robu polja ponikne in se ponovno pojavi na robu Ljubljanskega barja pod naseljem Kamnik.

12198Goriski_mah_2_rsz198Goriski_mah_2_rszGoriški mah: Goriški mah je naravni rezervat, sej gre za največji in najbolj ohranjen ostanek visokega barja na območju Ljubljanskega barja, na katerem se je v več tisočletjih nabrala 2 m debela plast šote. Nahaja se v bližini vasi Goričica pod Krimom in obsega skoraj 19 ha. Danes območje poraščajo breze, smreke, krhlike in rdeči bori, mestoma pa tudi šotni mahovi (v kanalih med gozdom in potmi). Jeseni se pojavlja tudi jesenska vresa. Dostop do naravne vrednote je mogoč po kolovozih, točka pa predstavlja odlično postojanko za izlete s kolesom po barju.

12194Cerkev_sv_Lovrenca_rszrkev_sv_Lovrenca_rszCerkev Sv. Lovrenca: Cerkev, ki leži na vzpetini severovzhodno od naselja Jezero, je bila zgrajena ob koncu 11. stoletja v romanskem slogu.

Cerkev Sv. Jožefa: Cerkev, ki se nahaja na robu naselja Preserje, naj bi bila zgrajena leta 1657 in predstavlja pomemben mejnik iz vidika sakralne arhitekture, saj prva uvaja obliko osmerokotnika v slovensko arhitekturo. Velik oltar v cerkvi je izdelan iz črnega marmorja in lesa.

Cerkev Sv. Florijana: Gre za staro gotsko cerkev v Kamniku pod Krimom, ki izvira iz 15. stoletja.

Cerkev Sv. Tomaža: Cerkvica se nahaja na Planinci, zgrajena pa je bila leta 1321.

Etnološka dediščina – Apneničarstvo: Posamezna podjetja v Podpeči se še danes ukvarjajo z žganjem apna, samo apneničartsvo pa ima v kraju že dolgo zdogovino. Z žganjem apna se pridobiva apno, ki se lahko uporablja za beljenje ali zidavo. Ljudsko izročilo pravi, da je kraj po tej obrti dobil celo svoje ime. Kuhanje ali žganje apna je zelo zahtevno opravilo, saj je najprej potrebno v kamnolomu nalomiti apnenec, ga v apnenici zložiti v obok, pri tem pa je potrebno paziti na izjemno natančno zlaganje. Ko je apnenica naložena do vrha, se vhod zazida in skozi majhno odprtino kuri od pet do devet dni. Ko je delo končano, se apno hladi več dni, nato pa sledi gašenje v posebnih bazenih.

Območje Podpeči oz. njeno arheološko najdišče ob Ljubljanici: arheološka dediščina

KS Rakitna

12216Rakitna_1_rszRakitniška planota
Rakitniška planota se že uvršča v kraški svet Velikih Notranjskih planot, s svojo pokrajino in klimo pa privablja številne obiskovalce in nudi odlične rekreativne površine za pohodnike in kolesarje. Vas Rakitna, edino naselje v tem območju, se ponaša tudi z umetnim jezerom, ki je priljubljen točka ribičev in kopalcev, nudi pa tudi prostor za piknike.

12199Hotel_Rakitna_rsz199Hotel_Rakitna_rszHotel Rakitna, ki se nahaja neposredno ob jezeru, je svoja vrata odprl oktobra 2010, obiskovalcem pa nudi 26 stalnih ležišč (8 sob in 2 apartmaja). Ponudba hotela vključuje pestro gostinsko ponudbo, wellness, savne, sejno sobo (35 sedežev), igrala za otroke, odbojko na mivki, organizacijo piknikov, izletov ter drugih družabnih dogodkov.

Več na: http://www.effekt.si/hotel-rakitna-slo/

12207MKZ_Rakitna_rszMladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna je edino srednjegorsko klimatsko zdravilišče (nadmorska višina 840m) v Sloveniji, ki je državnega pomena in razpolaga s 100 ležišči. Zdravstvena dejavnost se je zaradi ugodnih klimatskih pogojev tu razvila že v tridesetih letih 20. stoletja, saj se tu mešajo zračni tokovi Alp in Jadranskega morja, ki blagodejno vplivajo na pljučne bolnike. Prvenstvena funkcija MKZ Rakitna je zdravstvena, namenjena pa je primarno otrokom in mladini. MKZ danes izvaja zdraviliške programe za otroke in mladostnike z obolenji dihal, program reintegracije in rehabilitacije mladostnikov z motnjami hranjenja in/ali čustvenimi motnjami, šole zdravega odraščanja in šolo lulanja – zdravljenje otrok z motnjami mikcije. Pri tem se zavzemajo za holističen in strokoven pristop, saj njihove metode zdravljenja vključujejo terapije z živalmi (konji, psi), glasbo, plesom in umetnostjo. MKZ Rakitna je tudi prva institucija v Sloveniji, ki je razvila psihoterapijo s pomočjo konj, za njeno nadgradnjo pa je prejela sredstva iz strani Norveške, Švice in Danske. MKZ Rakitna danes predstavlja prepoznan in moderen zdravstveni center, ki je bil že leta 1995 sprejet v Evropsko združenje za klimatsko zdravljenje otrok. MKZ Rakitna nudi tudi dodatne programe, ki vključujejo letovanje za predšolske otroke in naravoslovne tabore za šolarje. V sklopu MKZ deluje tudi manjše smučišče za otroke s prenosno vlečnico, ki dobro služi za izvedbo šol v naravi. Več na: www.mkz-rakitna.si

Gozdna in arheološka učna pot Rimski zid – Rakitna: Gozdna in arheološka učna pot Rimski zid – Rakitna razkriva pestro naravno dediščino območja, zgodovino poselitve kraja in delovanje človeka na Rakitni. Pot se začne pri jezeru in zaključi pri zapornem zidu iz obdobja Rimljanov (3.st. n.št.), njena celotna trasa pa je dolga 3.100 m, pri čemer je višinska razlika 100m. Na učni poti je poudarek tako na živi kot neživi naravi, saj Rakitna predstavlja pomembno življenjsko okolje divjadi in velikih zveri. Organiziranim šolskim in drugim skupinam so nudeni vodeni ogledi učne poti. Več na: www.rakitna.si/ucna-pot/

Rimski zaporni zid: Pred dva tisoč leti je mimo Rakitne vodila rimska cesta, območje pa so Rimljani zavarovali z zapornim zidom, katerega ostanki (z ostanki stražnega stolpa) so v prostoru vidni še danes.

12213Polharstvo_rszPolharstvo: Ob državni cesti Preserje-Rakitna se nahaja Polharski dom s polharsko muzejsko zbirko, ki jo vodi Polharsko društvo Krim. Polharsko društvo se poleg polhanja ukvarja tudi z raziskovanjem in ohranjanjem kulturnega izročila o polhih, v svojem muzeju pa prikazuje življenjski prostor polha, vrste pasti in tehnike lova, vrste plenilcev ter zgodovino društva. Polharska sezona traja od 1. oktobra do konca novembra, društvo pa ob pričetku in zaključku sezone organizira družabne prireditve, ki so dobro obiskane.

Cerkev sv. Križa: Cerkev je bila prvič omenjena leta 1526 in je po slogu baročna. V notranjosti ima dve stranski kapeli in dva marmornata oltarja, ki izvirata iz Bistre in so ju v cerkev prinesli v času ukinitve bistriškega kartuzijanskega samostana. Kipi v cerkvi so delo Ivana Šubica, slike križevega pota pa Antona Jebačina. Na osrednjem oltarju je slika Henrike Langus.

VEČ INFORMACIJ O RAKITNI NA: www.rakitna.si

 

Objave v medijih