ŽUPNIJA RAKITNA
Rakitna 55, 1352 Preserje

ŽUPNIK: Peter Šetina
01/365 01 40



Župnija Rakitna leži na visoki planoti 789 m nad morjem. Župnija je strnjeno naselje, po opombi v Statusu, pa so: Ustje, Benko in Ipavc padali pod Iško vas, ostali pa so spadali pod "županstvo Preserje". Sedaj spadajo kraji Ustje in Zakotek, pod Rakitno, prebivalcev pa tam ni več. Teritorij Rakitne je najprej spadal pod Cerkniško faro. Od leta 1766 je v Rakitni prebival vikat, t. j. kaplan, ki je bil podrejen župniku v Preserju. Leta 1842 pa je postala Rakitna samostojna župnija. Od takrat so se redno menjavali župniki do konca vojne, ko je monsinjor župnik Ignacij Kunstelj emigriral v inozemstvo. Župnijo je cca. 10 let požrtvovalno vodil župnik od sv. Vida g. Marjan Poznik, ob pomoči duhovnikov iz Ljubljane /Tome, Lampič, Novak, Kočar, Jerina in drugi/. Po vojski je bilo župnišče zasedeno, dve sobi je imela šola, eno sobo občina, eno KZ, pa še Uščanova stranka je prebivala v kuhinji. Kos ta bili prosti kuhinja in soba je škof Volk nastavil za vikarja namestnika Petra Šetina, avgusta 1954. Redni župnik je Šetina postal, ko se je v Rimu, na pobudo škofa dr. Pogačnika, g. Kunstelj odpovedal župniji. Tako je bilo do leta 1982, ko se je vsled bolezni Peter Šetina odpovedal župniji, ki je bila dodeljena v soupravo preserskemu župniku Kočarju, kasneje Malovrhu in sedaj Markotu Koširju. Na župniji pa je ostal upokojenec Peter Šetina, za delo v župniji pooblaščen od peserskega župnika. Ker manjka duhovnikov in je župnija majhna, bo verjetno souprava ostala tudi za naprej.

Do koncila, je bil glavni zavetnik župnije: najdenje sv. Križa, 3. maja. Ker je zgodovina praznika zgodovinsko oporečna, je koncil praznik črtal in ga prestavil na 14. september, ko je praznik Povišanja sv. križa. To se praznuje predvsem liturgično, ljudsko žegnanje, pa je od nekdaj Vnebohod, ki mu pravijo Križev dan. Ta dan je prišlo mnogo romarjev na Rakitno, bile so stojnice in podobno. Turistično društvo skupaj z župnijskim uradom, KS, kulturnim društvom, gasilskim društvom in lovsko družino, skušajo danes ta običaj obnoviti.

 

Župnijska cerkev se prvič omenja leta 1526, ko je cerkev darovala kelih za podporo križarskim vojskam. Cerkveno poslopje je takrat že stalo. Verjetno so jo postavili kartuzijani iz Bistre, ki so imeli patronat /od njih imamo kelih z letnico 6. 1. 1671/. Na portalu je vklesana letnica 1677. Na glavnem oltarju pa je vidna letnica 1790. Morda je bil takrat prestavljen oltar, ko je bil prizidan prezbiterij in obe zakristiji, da je bila cerkev povečana. Cerkev je baročna stavba, zidana v obliki križa, od teh oltarjev sta dva kamnita z lepimi intarzijami, žal so poškodovane. Tretji oltar je lesen. Po navodilih koncila, smo iz obhajilne mize naredili nazaj obrnjen oltar, ki ga je posvetil škof dr. Lenič. V zvoniku visijo trije bronasti zvonovi. Prva dva sta delo Strojne livarne v Ljubljani iz leta 1928. Prvi je težak 862 kg, drugi 424 kg, tretji pa je delo Alberta Samassa in tehta 291 kg. Podružnic v župniji Rakitna ni.

V Rakitni so štiri zidane kapelice. Na glavnem trgu je bila včasih, nad studencem kapelica Lurške Matere Božje, slika se še hrani v župnišču. Ko so delali novo cesto, so kapelico premaknili na drugo stran in tja speljali vodo. V kapelico so postavili velik kip Srca Jezusovega, delo Tončiča iz Kamnika, 24. 5. 1906. Kapelica Žalostne Matere Božje je bila menda postavljena v zahvalo, ker je ozdravel sin Jeršin, ki ga je zabodel vol. Kapelico smo velikokrat obnavljali, 1971 pa smo jo na novo postavili, blagoslovil pa jo je škof dr. Lenič. Kip Žalostne Matere Božje smo prestavili v cerkev, obnovil ga je akademski kipar prof. Toman, ki živi na Rakitni. Kapelico Lurške Matere Božje je postavila družina Logar-Petrič, v spomin na tragično preminulega sina. Blagoslovil jo je škof Gregorij Rožman. Pred Rakitno, ob glavni cesti pa stoji med dvema lipama, kapelica sv. Antona Padovanskega, iz katere so pred leti ukradli lesen kip. Do danes ga nismo dobili nazaj.
Včasih je bilo na Rakitni veliko znamenj, to je križev, posebno tam, kjer se je kdo ponesrečil. noga znamenja so bila med vojsko in po njej nasilno uničena.

 

V vasi je bilo kulturno in versko življenje včasih bogato. Imeli so Prosvetni dom in gasilski dom ter številne organizacije. Pred vojsko so bile verske bratovščine in društva: Apostolstvo mož in fantov, Katoliška akcija, Marijina družba za fante in dekleta, Misijonska zveza, Tretji red. Po letu 1941 so bile vse zatrte.Ostal je le pevski zbor in Bratovščina sv. Uršule, za srečno zadnjo uro.

Od duhovnih poklicev naj omenimo Antona Kržiča, ki ima v hiši na začetku vasi vzidano ploščo. Imenovani je bil duhovnik, urednik in pisatelj. Župnija je dala Cerkvi dve redovnici in redovnega brata.