19. 07. 12

FOTOREPORTAŽA: Dan obiskov – Tabor Barjanske čete, Zabiče

Skavti Ostrorogega jelena iz Brezovice vsako leto organizirajo za svoje člane, za različne starostne skupine – »veje«, ki so si med letom, s svojim delom to »zaslužili« (redna prisotnost na vodovih srečanjih, z udeležbo na izhodih in akcijah, z uspešno opravljenimi skavtskimi izpiti…..) skavtske tabore.

Letošnji tabor skavtov stega Brezovica 1, Barjanske čete, izvidnikov in vodnic poteka na travniku v bližini vasi Zabiče pri Ilirski Bistrici, kjer tabori od 7. julija, 30 skavtov iz vodov Srn, Kun, Komarjev, Buldogov in Risov z osmimi voditelji spremljevalci.

Tradicionalno je en dan tabora – nedelja posvečena dnevu obiskov, sveti maši, skupnemu kosilu in različnim popoldanskim aktivnostim. Vodilna tema letošnjega tabora je »Veliki skavt«, skavtska različica »TV big brother-ja«.
Na obisk smo prišli v vlogi staršev tudi Bobri z boberčki, odrasli skavti z Brezovice.

Vremenska napoved za nedeljo, 15. julija 2012, ni bila prav nič obetavna. Nevihte, ohladitve, slaba vidljivost, spolzka cesta, a za skavte se ve, da ni slabega vremena, je le slaba oprema. Na poti nas je prav dobro napralo, nič boljše vreme ni bilo ob prihodu na mesto taborjenja, kar pa skavtov ni motilo. Na lepem travniku ob potoku je bilo vse urejeno. Šotori postavljeni, postavljena vhodna zgradba s tablo, postavljen jambor, prav zanimive oblike in prav posebne konstrukcije, tako da se drog, ki nosi slovensko in skavtsko zastavo sploh ne dotika tal, ampak lebdi v zraku, privezan z vrvico na štiri nosilne drogove. Postavljenih je pet »kuhinj«, kjer si vsak vod iz dodeljene hrane sam pripravi glavni obrok. Vsi elementi »zgradb« so narejeni, povezani med seboj z vrvjo, brez enega samega žeblja. Pripravljeno je kurišče za taborni ogenj, ki pa je bilo zaradi dežja prekrito s ponjavo. Postavljeni so spremljevalni objekti, shramba, šotor za opremo, pomivalnica posode, sušilnica – pralnica. Narejena igrišča za nogomet, odbojko in »roverčka«. Zajezen je potok, kjer se skavti hladijo v hudi vročini.
Postavljen je pa tudi prostor za pogovore v sproščeni družbi in prostor sproščenih pogovorov in »globokih« misli. Ne manjka pa niti oglasna tabla – skavtbuk zid.

Ob prihodu je bil postavljen oltar za sveto mašo, ker pa je močno deževalo, so skavti na hitro postavili še dva šotora in čez njiju napeli »cerado«, da se obiskovalci ne bi preveč zmočili. Pa nas je vreme ukanilo. Ob času svete maše je posijalo sonce, ki je potem sijalo še preostanek dneva, travnik se je na hitro posušil, tako da smo na soncu celo sušili »marele«. Bile so prav priročni senčniki. Mašo je daroval g. Janez Mihelčič – Dobrosrčni medo. Ker pa je bila to njegova zadnja maša za izvidnike in vodnice pred selitvijo na drugo župnijo, so se mu skavti na koncu zahvalili in mu izročili skavtsko »darilo«, ročno izdelano tablo z napisom »Čeprav se bodo naša pota razšla, nas bo skavtski duh vedno povezoval«. Med mašo sta v svečanem »kvadratu« izrekla dva izvidnika skavtsko obljubo.

Sledilo je skavtsko kosilo. Ker bi se mize preveč šibile od prinešene hrane, so jo po skavtsko razložili na tla, na pogrnjena šotorska krila. Nihče ni lačen odšel od »mize«. Ob sproščenem druženju in pogovorih smo izvedeli, da so bili v soboto na izletu na Snežniku, se družili z domačini, urejali prostor, prepevali ob tabornem ognju. Ponoči so stražili in se prav zadnjo noč uspešno ubranili »napada«. Ujeti napadalci so morali za »odkupnino« peti.

Po tem je bilo kar težko nadaljevati s popoldanskimi aktivnostmi, nekateri pa smo se odpravili domov. Tabor je dajal vtis urejenosti, sproščenosti in mnogo veselega druženja v naravi, brez običajne naglice in vse nepotrebne tehnike »potrebne« za današnji način življenja.

Marijan Božeglav – Rohneči bober